Ej, Uroš, kva dogaja!
Odlično.
Tudi po tvojem odhodu je tisto, o čemer si nam govoril, ostalo pred nami in v nas kot usmeritev pri izvajanju treningov. Nekako si nas dvignil na višjo raven in nam postavil merila za iskanje kvalitete v vsaki posamezni enoti vadbe, v vsakem posameznem teku, skoku, koraku. Zame so bili posebno pomembni najini pogovori o obremenjevanju mladih atletov. V našem športnem sistemu pogosto ni lahko ostati zvest načelom postopnosti, zmernosti, individualizacije. Vemo, da mnogi atletski klubi že z mlajšimi najstniki delajo kot z odraslimi. In, seveda, potem se poškodujejo, pretrenirajo, navadno se naveličajo takrat, ko bi ravno morali začeti zares trenirati. Ampak, ni pomembno: otrok postavi državni rekord v kategoriji U14, starši so ponosni, trener zraste za pol metra, kaj bo čez pet let, se pa nihče ne vpraša.Jaz bi kvaliteto svojega dela meril po dveh parametrih:
– število poškodb zaradi treninga;
– osip atletov na prehodu v srednjo šolo.
Če bo tega dvojega čim manj (ali, najbolje, nič), delam dobro. In obojega bo ravno prav v primeru, da treniramo kvalitetno, ne preveč, ne premalo, imamo dobre rezultate, pri vsem skupaj pa se predvsem zabavamo. Čisto preprosto, kaj ne? Ampak, še enkrat: rezultati morajo biti.
Brez iskanja kvalitete vse skupaj nima smisla.
O tem smo na teh pripravah veliko govorili, na tem smo veliko delali. Iskanje odličnosti.
V ponedeljek popoldan sem za skupino atletov, ki redno hodijo na tekmovanja, pripravil “delavnico” (če uporabim ta ne preveč posrečen pa vendar vsem razumljiv izraz) o večnih vprašanjih smisla in pomena treniranja. Kako, zakaj in kaj potem. V temu namenjeni uri in pol sem želel, da se mladi vprašajo zakaj posvečajo svoj čas atletiki, kaj jim treniranje in tekmovanje pomenita in kam bi radi s tem prišli.
Zakaj smo se spustili na ta teren?
Prvič zato, ker veliko govorim o izboljševanju, o napredovanju, o postavljanju in doseganju ciljev…hkrati pa to ne pomeni, da spodbujam usmeritev v profesionalni šport. Nikakor, daleč od tega. Šport je igra. Igra, kjer najprej premaguješ sebe, potem pa skušaš premagati še svojega prijatelja. Potem pa zaradi tega, ker so tudi med mojimi dekleti včasih kakšna trenja, kakšna ne preveč prijateljska tekmovanja in primerjanja. In sem želel, da razumejo naslednje:
Od najboljših atletov pričakujem največ tudi na drugih področjih. Najboljši mora biti pozitiven vzgled: pri treningu, pri opravljanju drugih obveznosti, pri spoštovanju dogovorov, pri postavljanju zase in za svoj prav pa tudi pri pomoči drugim, na primer. Težko, vem, zahtevna naloga za mlade ljudi. Ampak biti dober ne more pomeniti samo biti prvi v teku na 60m. Biti dober pomeni tudi to, da ti kolegica na pripravah zaupa in ji pomagaš takrat, ko pomoč potrebuje.
Naporno, vem.
Ampak jaz v moje atlete verjamem.
Pa tudi vase.
Iskanje odličnosti. Mene sili v izpopolnjevanje na področjih atletskega treniranja. Kvaliteto samopodobe mi nakazuje sposobnost vprašati za pomoč koga od kolegov, ki nekaj zna bolje od mene. (Zavedanje, da ne znaš vsega, je nekaj tako osvobajajočega. Kaj ne?) Nenazadnje me mora iskanje odličnosti prisiliti v nenehno izboljševanje tudi na drugih področjih – predvsem v službi, bi rekel.Za konec, kot anekdota. Na šolskem področnem atletskem tekmovanju sta bili naši dekleti prva in druga v skoku v daljino. (Obe sta, mimogrede, močno izboljšali svoja osebna rekorda.) En od pogovorov po skokih v eni od serij:
M: “Koliko si skočila?”
A: “431. Kaj pa ti?”
M: “455. (Pokaže jezik.)”
A: “Pr…!”
Sledi smeh in objem. Veseli sta, ponosni, rasteta, vsaka zase in druga ob drugi.
To je to. Za to treniramo.
Kaj ne?
Uroš, dovolj za danes. Pozdravi svoji ženski.
Pa se vidimo… Ob naslednjem iskanju odličnosti, poleti, na Rogli.
Tomaž