Vrsar, 27. – 29. januar 2017
Tudi poglavje Mladi v zavodu Naše poti je končno dobilo svojo vsebino. In to kakšno?!? Prav takšno, kot sem si jo v tistih najbolj optimističnih sanjah želel in nameraval zapisati. Tabor za mladince, namenjen vzgajanju športnih vrednot ob spoznavanju sebe in svojega mesta ob drugih ter v družbi.

Kako se je vse skupaj začelo?
S pogovori, seveda. Člani moje atletske skupine odraščajo. Kaj hočemo, tudi do tega slej ko prej pride. K odraščanju sodi marsikaj. Med drugim tudi to, da na novo postavljaš svoje mesto v družbi; če ne drugo zaradi tega, ker greš v novo šolo, dobiš nove sošolce in učitelje, nove zahteve in pričakovanja. K odraščanju sodi tudi upiranje, brez tega ne gre, upiranje mora biti. Seveda si vsi želimo, da bi mladi ostali poslušni, ubogljivi, hkrati pa samostojni, neodvisni, skratka, vsestransko oblikovane osebnosti…ampak…

Moj del sprejemanja odraščanja mojih atletov je bil v spremljanju odmika od poti, ki sem jim jo začrtal. (Ja, začrtal, očitno je nismo začrtali skupaj.) Nočejo več tekmovati, trenirajo bolj “na pol”, vrhunski trening jim nič več ne pomeni. No, pomeni: breme napora. Kaj zdaj? Nič, nehajmo, nima smisla. Potem pa pride en pogovor, drugi pogovor, nova situacija, dogodek. Pa vidim, da, pravzaprav, vse skupaj niti ni tako drugače od tega, kar je zame pomembno. Odgovornost je pomembna. Poštenje je pomembno. Delo je pomembno. Odnosi so pomembni: da lahko nekoga pogledaš v oči, da lahko izgovoriš, da se lahko skregaš in skupaj nasmejiš.

Razvoj osebnosti sem vedno postavljal pred razvoj rezultata. Dober športnik je najprej dober, potem pa šele športnik. Ali pač kaj drugega. Biti dober – kaj bi to pomenilo? Morda čisto preprosto: početi, živeti tako, da, generalno gledano, skozi dneve narediš več dobrega, kot slabega; da imajo drugi od tebe več koristi, kot jim narediš škode. Bi bilo to v redu, za definicijo? Meni je dovolj, sem pač osnovnošolski učitelj. “Živi in pusti živeti.” Ne, ni dovolj. “Živi in pomagaj živeti.” Patetično? Brez veze? Preprosto. In enoznačno. Recimo.

Da pa pridemo tja, se moramo najprej definirati. Kdo sem jaz? Tri velika poglavja sem postavil v središče tega programa.

Življenje s športom. Tega segmenta se najbolj zavem takrat, ko sem v gorah. Ko sem dovolj močan in vzdržljiv, da s svojimi močmi brez težav pridem nekam, kjer je neizmerno lepo. Doživljanje sebe, drugih in sveta skozi oči napora, sploh v naravi, je tako izrazitejše, kot sede v fini restavraciji, da se tega z besedami opisati ne da. Življenje s športom je vrednota, za katero se splača potruditi. Kilometri teka, ki jih opravim po dolgočasni, monotoni, trdi cesti od Pirana do Lucije so namenjeni temu, da bom lahko z užitkom tekel takrat, ko bom imel možnost teči v prijetnem okolju, po gozdnih poteh, po obali jezera, v novih krajih… Zaradi teh občutkov se splača mučiti tudi v dežju in po dolgočasni tisočkrat pretečeni cesti.

Kdo sem jaz? je vprašanje, ki si ga postavljamo celo življenje. Moramo si ga, tako ali drugače. Postavljamo si ga tudi takrat, ko pravzaprav niti ne vemo, da nas obremenjuje. Takrat, verjetno, je to vprašanje še najbolj problematično, najbolj odgovora potrebno. Zato je dobro postavljati si ga tudi v organiziranih situacijah, tako rekoč po šolsko.

Nazadnje pa še Jaz in drugi. Brez tega, seveda, ne gre. No, vsaj večina ljudi brez drugih ne (z)more. S tem in prejšnjim vprašanjem sem se veliko ukvarjal že kot atletski trener. V vsem našem delu je vtkanih veliko vsebin, povezanih z osebnostno rastjo in socializacijo. (Saj še vemo, zakaj nerad hodim na atletske priprave v hotele, kaj ne?) Treninge, tekmovanja, priprave so bile ukvarjanja s sabo in drugimi polne.

Potem pa je prišel čas, ko sem videl, da ta vprašanja potrebujejo nov, svoj program. Pogovori, spremljanje vprašanj, pomislekov, težav naših atletov je izoblikoval dokaj jasno idejo. Katero smo začeli udejanjati konec januarja na Vrsarju. Postavili smo temelje, izoblikovali in sprejeli osnovne dogovore: o vsebinah, o širjenju skupine, o delu, o odgovornosti. Nadaljevanja se lahko samo veselimo.

Na primer, morda (?!?) še en vikend v Vrsarju. (Apartmaji so bili fantastični!) Potem gremo v Medulin. Sledi spust po reki Kolpi. Želel bi si za dva dni na Krnsko jezero, nato spet v Vrsar… Ampak! To so moje ideje, sproti bomo videli, kaj bomo uspeli izpeljati. Most je postavljen, pazili bomo, da se nam ne podere. Poslušanje je bistveno, poslušanje, to pa, v osnovi, znamo.

Skratka.

Poglavje Mladi ima prvo stran zapisano. Gradivo za nadaljevanje se zbira. To be continued…