DELU ČAST IN OBLAST ali Zakaj učitelj teži, da naj učenci svoje šolske torbe nosijo sami

Ilustracija: Elizaveta Zlobina, OŠ Vojke Šmuc Izola

Najprej, dragi Blog, se Ti moram opravičiti, ker se Ti že dolgo nisem oglasil. Predolgo, vem. Morda boš rekel, da sem nate celo pozabil. Ampak…nobenih izgovorov; je, kar je. Zdaj sem tu. Živ in zdrav. Oboje in povsem.

Prijetno zimsko sobotno dopoldne bi rad izkoristil, da Ti nekaj povem o neki stvari. Katero opazujem ob svojem delu. Če si morda pozabil (česar Ti, ob mojem ne prav rednem oglašanju, ne morem zameriti), želim prijazno spomniti kaj že to “moje delo” je: otrokom pomagam rasti, nekaj takega. Ne prav z vodo in zalivanjem, na drugačne načine, je pa dokaj podobno. Včasih gre lažje, včasih težje, včasih smo bolj uspešni, včasih manj. Včasih pa ne uspe prav nič, bi rekel. Ampak, dobro, optimistično naprej; jutri bo nov dan.

Danes bi Ti želel nekaj povedati o šolskih torbah. Najprej razložimo kaj “šolska torba” sploh je. Šolska torba, povejmo to na prvem mestu, sploh ni “torba” ampak je “nahrbtnik”. Čudno, a ne? Kako je prišlo do tega, da smo te izraze pomešali, ne vem. Ko sva midva hodila v šolo, smo to torbo nosili na hrbtu. Debelejše, kot je imela naramnice, bolj, kot so bile oblazinjene, lažje si jo nesel. Danes je večina šolskih torb še vedno takšnih, so pa nekatere, ki imajo namesto naramnic na spodnjem delu kolesa, na zgornjem pa neko raztegljivo palico z ročajem. In jih lastniki vlečejo za sabo: kot kovčke po terminalih letališča v Trevisu. Čudno, a ne? Se pravi “šolska torba” ni več samo “nahrbtnik” ampak je lahko tudi “povlečnik”, recimo.

Drugo, kar je treba povedati, je namen te torbe-nahrbtnika-povlečnika. Vanjo se spravijo (“zložijo” bi bil morda premalo natančen izraz) šolske potrebščine, ki jih učenec v šoli potrebuje. Tudi tukaj moramo biti še malo bolj natančni. Kaj učenec potrebuje in kaj ne, je včasih zelo težko določljiva kategorija. Najbolj se zgodba zakomplicira, ko se vprašamo “kdo” je tisti, ki nekaj potrebuje. Ali je to učenec sam, ali nekaj potrebujejo njegovi učitelji, ali se tukaj sprašujemo o potrebah staršev. Verjetno bi “obvezno vsebino” torbe vsak opisal drugače. Morda malo drugače, morda precej drugače, morda pa tako zelo drugače, da postane ta šolska torba že nekaj čisto drugega, morda že čisto neki novi predmet.

Vidiš, dragi Blog, tu pridemo do težave. Zgodba se zaplete. (V kolikor se itak ni že pri pretvorbi nahrbtnik – povlečnik.)

Vedno bolj opažam, da pogosto svojih šolskih torb ne nosijo več lastniki sami, velikokrat jih namesto njih prenašajo drugi. Ne vsi, ne vsem, še zdaleč ne. Pa vendar, dogaja se tudi to: Janez svoje šolske torbe ne nosi sam. Pa kaj potem, boš rekel, zakaj kompliciraš?! Otroci so pač utrujeni, ne zmorejo, tega je preveč, rabijo pomoč. Ne morejo cele dneve sami prenašati svojih zvezkov in knjig po svetu, moramo jim pomagati. Pa včasih imajo v torbah tudi stvari, ki jih ne rabijo, ne morejo biti pozorni vedno na vse, moramo jim pomagati. Pa še toliko imajo nalog, toliko se morajo učiti, moramo jim pomagati. Potem pa še ocenjevanja, non stop se nekaj ocenjuje, moramo jim pomagati. “Pomagati, pomagati in še enkrat pomagati”, a ni o tem govoril že Tito? (Mah, morda sem spet kaj pomešal; pa saj ni pomembno, Tita ni več.)

Ne, dragi Blog, ne bo šlo. Nič ne pomagamo. Nasprotno. Sam prinesti svojo šolsko torbo v šolo bo za Janeza verjetno ena najlažjih stvari, ki jih bo moral v enem šolskem dnevu narediti. Veliko lažja od poslušanja učiteljev, prilagajanja sošolcem, sprejemanja okusov šolskih obrokov, pisanja nalog, razmišljanja pri matematiki… Če že za nošenje svoje torbe potrebuje pomoč, koliko pomoči bo potreboval šele za reševanje vseh ostalih svojih težav! Kdo bo poslušal učitelje, kdo se bo dogovarjal s sošolci, kdo bo jedel solato, pisal naloge? Kdo bo razmišljal? Kdo bo…pisal test?!? Janez ne more. Zanj je to preveč. Ne zmore. Ah, ta šola…

Kaj pa jutri? Ah, ta srednja šola… Ah, ta služba… Ah, ta žena… Ah, ti otroci… Ah,…

Pomagati, pomagati, pomagati…narediti namesto njega.

Pomagati, pomagati, pomagati…mu, da bo zmogel. Sam.

Je pa to težko, sigurno. Ker pogosto ne veš, kako se bo končalo. Ker ne veš, če ti bo rezultat všeč. Ker ne veš, kako se bo tisti trenutek odločil in vedno je zraven nekaj strahu, da bo šlo kaj narobe. Da bo, recimo, v šoli brez kakšnega življenjsko pomembnega zvezka, brez ključne in bistvene domače naloge, imel pa bo v torbi samo tiste butaste avtomobilčke, ki jih itak ne rabi. Potem bom pa slaba mati, a ne?

Ne. Nasprotno. “Iz napak se učimo.” Super, bravo. Kaj pa to pomeni? Kaj je “napaka”, kaj je “učenje” in “kdo” se uči? O tem kdaj drugič.

Tukaj samo to: jaz, kot učitelj, bi si želel, da bi se iz svojih napak najbolj učili učenci. Ob njih pa tudi učitelji in tudi starši. Ampak najprej učenci.

Tako, dragi Blog, to sem Ti želel danes povedati. Rad bi Ti obljubil, da se bom kaj kmalu spet javil…ampak…

Bodi priden! (Krneki…)

T. u. T.