Dragi Blog, kako si kaj? Jaz sem…srednje dobro. Doma, že dolgo, tri tedne. Ne, nisem bolan, nisem poškodovan, še manj na potovanju ali študijskem dopustu na Finskem, recimo. Dopust? Ma, kaki, tudi to ne. V bistvu sem “v šoli” še več časa, kot običajno. Samo da je ta “šola” precej drugačna, kot je bila še pred slabim mesecem.

Kako? Počakaj, razložim.

Pred časom sem nekaj razmišljal o delu v razredu. Tudi o začetkih šolskega dneva, na primer.

Kot učitelj skoraj vedno pridem v učilnico pred učenci, vsekakor pa vsaj 10 minut pred pričetkom prve ure. Ta čas je zame zelo pomemben. Po eni strani je zame  pomembno, da se »aklimatiziram« na prostor in izvedem še zadnje priprave na začetek dneva. Po drugi strani pa učence pričakam in jih tako, mehko, enega za drugim v šolski dan uvedem. Delo učitelja se začne pri poslušanju učencev. Čas pred poukom (kar se lahko pogosto raztegne tudi v prve minute prve šolske ure) je namenjen predvsem temu: da vzpostavimo stik, da skupaj zadihamo. Nato pa sedemo na mesta, pogledamo na tablo, kjer je zapisan dnevni urnik in preletimo vsebine ter izpostavimo ključne. Sedaj smo pripravljeni na začetek pouka. Podobno ravnam tudi ob vseh ostalih prihodih v razred, med dnevom: najprej opazujem otroke, jih poslušam, šele po tem bodo morali tudi oni poslušati mene.

Nakar pride virus, šole se zaprejo, ostati moramo doma. Pouk? Na daljavo. Dokler bo potrebno, vsaj 2 tedna (ampak skoraj zagotovo več).

V redu, bomo, nimamo izbire. Zdravje je prvo, razumemo, podpiramo. Razmislimo, pripravimo, optimistično in s potrebno vedrino. (Pa še malo dlje bomo lahko zjutraj spali, dodamo, tako, bolj potiho in sami zase.)

Pa smo začeli. Najprej sami, doma, za računalniki. Standardi, cilji, vsebine. Kaj je nujno, kaj bomo lahko, kaj nam morda uspe, kako bomo to izpeljali. Nastajajo priprave, učni listi, odkrivajo se nove možnosti.

Nato smo učence dobesedno zasuli. (Še dobro, da smo imeli ob začetku šolskega leta plavalni tečaj, Ti povem.) Jaz, na primer, sem se od samega začetka osredotočil na vprašanje kaj bodo učenci zmogli, sami. Odločil sem se pripravljati takšne naloge, da jih lahko moji učenci rešujejo čim bolj samostojno, s čim manj vpletanja staršev. Dobra odločitev, tehtno premišljena. Za to sem napisal cela navodila, tako, kot je treba, predstavljena v dokumentu. Moji učenci bodo dobili naloge zvečer, takrat bodo skupaj s starši vse preštudirali, si naredili načrt, urnik, naslednje jutro vstanejo, naredijo si zdrav zajtrk, opravijo obvezno telovadbo, prezračijo sobo. Nato pa sedejo za mizo, pogledajo na urnik, vzamejo…kar pač potrebujejo in začnejo delati. Ko pridejo starši domov, nalogo pregledajo, kaj se še pomenijo, morda kaj popravijo (če je že ravno kaj za popraviti), fotografirajo in mi pošljejo po elektronski pošti. Jaz pregledam, čestitam za opravljeno delo, zapišem, kaj je še za popraviti in je naloga rešena. Tako od naloge do naloge, od dneva do dneva pa vse do končne zmage.

Vse lepo in prav, bi rekli. Ampak kaj, ko je hudič v podrobnostih.

Ena od podrobnosti, recimo, je ta, da mnogi nimajo doma računalnikov. Pa imaš. Druga podrobnost je, recimo, ta, da komu uporaba tehnologije in teh raznih možnosti komuniciranja ni ravno domača, blizu; da, skratka, ne zna. Pa imaš. Tretja podrobnost je, recimo, ta, da so starši tudi zaposleni in odsotni, doma morajo tudi kaj skuhati, hoditi morajo v trgovino, potem so tu še stari starši, možne so grožnje z izgubo službe pa še bi lahko naštevali. Kaj, torej, imaš?

Otroci hodijo v šolo zato,…ker morajo. V redu, to je res.  Dajmo zastaviti drugače. Osnovna šola je javna ustanova, ki zagotavlja splošno izobrazbo vsem ljudem. Je institucija, ki izobražuje, razvija in oblikuje otroka v celovito osebnost: v nekoga, ki zna, si želi in zmore. No, dodajmo še nekaj besed, kot so “pomaga razvijati”, ali pa “v sodelovanju s starši, lokalno skupnostjo in drugimi”, morda bi lahko dodali še kaj. Kakorkoli, da se ne zmedemo: osnovna šola pomaga otrokom, da bodo čim več znali, čim več vedeli, da bodo znali živeti z drugimi, da bodo lahko živeli izpopolnjeno, bogato življenje. Da se bodo uresničevali.

Jaz, kot učitelj, pomagam otrokom rasti. Zelo enostavno povedano. Če v Wikipedijo vtipkaš pojem “učitelj”, dobiš naslednjo definicijo: “Učitelj pomaga učencem pri pridobivanju in utrjevanju znanj in spretnosti.” Poučevanje, svetovanje, vodenje. Od postavljanja ciljev, preko opredeljevanja poti in skupne aktivnosti do dosežka – znanja – kompetence – ustvarjanja novega, drugačnega, boljšega.

In kako sedaj, dragi Blog, ko smo vsi ostalidoma in se gremo te reči na daljavo? Kako ti lahko gre, če so tvoji učenci stari 8 let, na primer, in je jasno, da niti telefona še ne morejo imeti, kaj šele elektronske pošte, kaj pa šele, da bi vse to znali ustrezno uporabljati? In kaj šele, da bi razumeli vse tiste drobne podrobnosti, malenkosti, ki so v ozadju raznih nalog, ciljev, standardov, kompetenc? Jaz pa vem, da je učenje spreminjanje in da ta proces nujno predpostavlja osebno udeležbo. Miselno in čustveno angažiranost: učenca, ne njegovih staršev. Kako lahko sedaj vem, kdo je tisti, ki se doma uči: odgovornosti, potrpežljivosti, računanja, branja, odrekanja, delavnosti, pisanja in tako naprej? Znanje poštevanke je zelo majhen delček tega, kar se učenci pod vodstvom svojih učiteljev učijo. Še zdaleč ni najpomembnejši. Ob znanju poštevanke se mora mlad človek naučiti njeno uporabo pa vlogo tega znanja v svojem vsakdanu; ob tem se mora prepoznati kot kompetentnega upravljavca svojega življenja, ki suvereno uporablja znanje v svoje dobro, dobro svojih bližnjih in, zakaj ne, človeštva na splošno. Poštevanko, če malo karikiram, mora imeti rad, z njo mora znati pomagati k boljšemu življenju – sebi in drugim.

S takšnimi čudnimi rečmi se ukvarjamo učitelji. Za nas ni dovolj samo to, da se otrok nauči pisanih črk. Pomembno je, kako je do znanja prišel; pomembno je, kaj bo z znanjem naredil. Pomembno je, kako se je ob tem spreminjal. Kajti le vse to skupaj ustvarja “vsestransko razvito osebnost”.

Tega, dragi Blog, sedaj ne vem. Ali, bolj natančno: sedaj ne vem, kako je s tem pri vseh mojih učencih. Saj se pogovarjamo, veš, znam jaz biti tako, malo…siten. Vseeno pa je jasno, da jim sedaj ni treba. Ko imaš učenca v šoli, se ne more skriti. On, preprosto, mora. Tako ali drugače, naprej ali nazaj, nekam se mora premakniti. Sedaj smo pa ostanidoma. Doma so pa zidovi. Takšni in drugačni. Saj jih skušam podirati, tudi z glavo (pa brez čelade, prosim, lepo), če je treba. Moram priznati, dragi Blog, da mi velikokrat tudi uspeva. Mnogo zidov smo že podrli, posebno tam, kjer to itak niti niso bili neki resni zidovi, morda samo iz kartona ali pa jih sploh že v začetku niti ni bilo (in ni bilo česa podirati, a ne?). Pa vendar: Izobraževalna ustanova za vse. Za vse. Zidovi, obzidja, gradovi… tudi tu čez bi, nekako, jaz moral znati prilesti.

Vidiš, dragi Blog, tu vidim jaz največje razlike, ki so sedaj med našimi učenci po vseh teh ostanidoma šolah. Imamo nekoga, ki ima vse, kar želi; imamo nekoga, ki ima vse, kar potrebuje; imamo nekoga ki nima. Imamo celo nekoga, ki ima vse, kar bi lahko, morda, kdajkoli želel! Kdo je na boljšem? Kdo je na slabšem? Kdo se bo znal bolje spreminjati? Kdo bo postajal bolj vsestransko razvita osebnost?

Dragi Blog, tu bom zaključil. Lahko bi še nadaljevala, pa je treba iti spat. Jutri je šola. (In jaz moram vstati zgodaj: da sem v učilnici pred mojimi učenci.)

Bodi priden! (Krneki…)

T.u.T.